Brezposelnost je družbeno-ekonomski pojav, katerega znak je nezmožnost dela ekonomsko aktivnega prebivalstva, da bi si našel službo. Brezposelni veljajo za del ekonomsko aktivnega prebivalstva države, ljudje, ki nimajo službe, a jo želijo najti in jo aktivno iščejo.
Navodila
Korak 1
Število brezposelnih v državi in s tem tudi stopnja brezposelnosti se določa na dva različna načina. Prva temelji na registraciji brezposelnih pri uradnih organih. Status brezposelnega dobijo le tisti, ki so se prijavili na pristojno državno, občinsko ali javno službo (v tujini gre za borzo dela, pri nas - Zvezni zavod za zaposlovanje). Te osebe registrirajo državni računovodski organi in jih zato uradna statistika upošteva.
2. korak
Druga metoda temelji na metodologiji, ki jo je razvila Svetovna organizacija dela (ILO), v skladu s katero ni tako pomembno, kako brezposelna oseba išče službo (ali se obrne na zavod za zaposlovanje ali ne), ampak je le pomembno je, da ga resnično iščejo (ne zaradi videza). Vsaj če to počne v zadnjih štirih tednih.
Druga metoda uporablja vzorčne sociološke raziskave gospodinjstev. Hkrati je statistična napaka neizogibna, vendar kljub temu ta metoda zagotavlja veliko bolj zanesljive in natančne podatke o dejanskem številu ljudi, zaposlenih v gospodarstvu, in dejanskem številu brezposelnih, zlasti v državah, v katerih veliko brezposelnih ni zelo željni registracije in registracije.
3. korak
Tako je za izračun stopnje brezposelnosti (u) treba izračunati odstotek celotnega števila brezposelnih do števila celotnega ekonomsko aktivnega prebivalstva, torej delovne sile.
Izračun je zelo preprost, za to uporabite naslednje formule:
N = LF + NLF;
LF = E + U;
u = U / LF = U / E + U, kjer je u stopnja brezposelnosti, U je brezposelna, E je zaposleno prebivalstvo, NLF je ekonomsko neaktivno prebivalstvo, LF je ekonomsko aktivno prebivalstvo (delovna sila) in N je celotno prebivalstvo države.
