Kupec pogosto pri nakupu neživilskega izdelka od prodajalca sliši: "Obdržite račun in imeli boste 30-dnevno garancijo." Hkrati ni povsem jasno, za kakšno garancijo gre, kdo jo je namestil in zakaj je bilo izbrano prav to obdobje?
Zakon o varstvu potrošnikov določa, da mora proizvajalec zagotoviti pravilno delovanje svojega izdelka v celotni življenjski dobi. Toda hkrati zakon vsebuje številne norme, ki vsebujejo pravila za določitev tudi garancijske dobe za blago.
Pomen garancijske dobe je v tem, da v primeru okvare blaga v garancijskem roku kupcu ni treba dokazati, da so se napake pojavile po njegovi krivdi. Prodajalec mora potrditi, da je potrošnik izdelek nepravilno uporabil ali prevažal ali pa je bil izpostavljen mehanskim vplivom (udar, padec itd.).
Če je garancijska doba v času odkritja napak na izdelku že potekla, je kupec sam dolžan ugotoviti razloge za okvaro, preden vloži zahtevke pri prodajalcu.
Izhodišče garancijske dobe je določeno na naslednji način: bodisi je dan po dnevu nakupa; ali prvi dan sezone (to je razvidno iz ustreznih predpisov organov subjektov Ruske federacije), če govorimo o sezonskem izdelku, na primer krznenem plašču; ali dan po dnevu prenosa blaga, če je kupljen na daljavo; bodisi od trenutka montaže ali namestitve izdelka.
Pomembno je vedeti, da trditev prodajalca, da izdelki, ki se prodajajo s popustom, niso zajeti v garanciji, pomeni kršitev pravic potrošnikov. Izjeme so primeri, ko je izdelek znižan zaradi napake, na katero je bil kupec opozorjen pred nakupom. To pomeni, da če kupec kupi stvar, katere cena je bila zmanjšana zaradi pomanjkljivosti v njeni kakovosti, kupec ne bo mogel uveljavljati zahtevkov, povezanih s temi pomanjkljivostmi. Če pa se na takem izdelku odkrijejo nove napake, o katerih je prodajalec zamolčal, ima kupec pravico uporabiti vse načine zaščite svojih interesov v skladu z zakonom "O varstvu pravic potrošnikov".
Garancijsko obdobje se podaljša za čas popravila izdelka in ponovno začne teči, če pokvarjen izdelek zamenjate z novim. Druga značilnost jamstva je nezavezujoča narava njegove ustanovitve. To pomeni, da če je proizvajalec dolžan določiti življenjsko dobo, se garancijska doba določi na njegovo zahtevo ali na pobudo prodajalca. V tem primeru lahko prodajalec predloži garancijo, če proizvajalec tega ni storil ali če je prodajalec sam želel določiti dodatna garancijska obdobja za izdelek in (ali) njegove sestavne dele. Hkrati je treba dodatne garancijske obveznosti prodajalca formalizirati v obliki ločenega dogovora s kupcem. To pomeni, da nobenega napisa na prodajnem ali gotovinskem računu ali letakov s pogoji garancije ni mogoče šteti za dodatno jamstvo, ki ga določi prodajalec.
Pomembnost garancije je tudi v tem, da v primeru, da stranka zahteva garancijsko popravilo izdelka, bo za čas tega popravila zahteval začasni izdelek za zamenjavo.
