Z odhodom na sodišče s terjatvami do druge stranke oseba dobi status tožnika. Trenutna zakonodaja mu podeljuje številne pravice, s katerimi je pomembno, da se med sojenjem pravilno razpolaga.
Kako se imenujejo stranke v sporu
V večini civilnih in gospodarskih zadev sta stranki v sporu tožnik in tožena stranka. Civilni tožniki in obdolženci lahko sodelujejo tudi v kazenskih postopkih v okviru zahtevkov za povrnitev škode, povzročene s kaznivim dejanjem. Tožnik in tožena stranka sta v postopku omenjena kot stranki, torej kadar obstaja spor o pravici. V drugih kategorijah primerov so stranke lahko imenovane drugače. Torej, izterjalec in dolžnik sodelujeta pri izdelavi naročila. V primerih, ki izhajajo iz javnopravnih razmerij in posebnih postopkov, je pobudnik pritožbe na sodišče prosilec.
Tožnik je oseba (pravna ali fizična), ki pri sodišču zaprosi za zaščito svojih kršenih, spornih ali nepriznanih pravic ali interesov. Med tožnike spadajo tudi tisti, v interesu katerih vložijo zahtevek tretje osebe. Po drugi strani so toženi tisti, na katere so zahtevki naslovljeni.
V okviru enega spora je lahko več tožnikov in 2 ali več toženih strank. To se imenuje procesno zapletanje. Tako lahko na primer en tožnik toži več obdolžencev hkrati. Prav tako lahko več tožnikov skupaj vloži tožbo proti enemu tožencu.
Kakšne pravice ima tožnik
Pred začetkom sojenja sodišče strankam razloži pravice in obveznosti. Po tem mora sodišče zagotoviti, da je njihova vsebina strankam jasna in da ne potrebuje dodatnih pojasnil.
Tožnik ima kot stranka v postopku številne procesne pravice. Torej lahko spremeni predmet in razloge za zahtevek, ga zavrne ali zahtevek poveča ali zmanjša. Sprememba predmeta zahtevka se bo zgodila, ko se bistvo zahtevka bistveno spremeni. Na primer, prvotne zahteve po izterjavi dolga se nadomestijo s prenosom lastnine. Razlogi za zahtevek se spremenijo v zvezi s pregledom argumentov, na podlagi katerih so bili zahtevki prvotno utemeljeni. Hkrati zahteve same ostajajo nespremenjene.
Tožnik lahko sproži sklenitev sporazumnega sporazuma med strankama. Razume se kot dokument, v katerem stranke določijo postopek za poravnavo medsebojnih zahtevkov. Od trenutka, ko sodišče odobri sporazumni sporazum, se postopek v zadevi zaključi.
Tožnik ima tudi številne druge pravice. Na sodišču se lahko pojavi osebno ali prek zastopnika, daje ustna ali pisna pojasnila o bistvu spora, vlaga predloge in izzive, zagotavlja dokaze in sodeluje pri njihovih raziskavah. Glede pridobivanja novih dokazov lahko tožnik sproži vprašanje njihove zahteve s strani sodišča. Poleg tega ima tožnik pravico, da se seznani z vsemi materiali primera ter jih naredi izvlečke in kopije, tudi s pomočjo tehničnih sredstev.
Če se tožnik z odločitvijo ne strinja, ima nadalje pravico zoper njo vložiti pritožbo v pritožbenem in kasacijskem postopku ter zahtevati njeno revizijo na drug način, določen z zakonom.
