Civilno in upravno pravo sta samostojni veji prava. V stiku so glede državne registracije lastnine, pravic, organizacij. Sicer pa se med seboj korenito razlikujejo.
Glede predmeta regulacije
Civilno pravo ureja lastninska in osebna nepremoženjska razmerja na podlagi enakosti strank, nedotakljivosti lastnine in nedopustnosti poseganja v zasebno življenje.
Upravno pravo ureja ravnanje subjektov na družbenem, javnem, gospodarskem in drugih področjih življenja. Norme upravnega prava urejajo odnose z javnostmi na področju javne uprave.
Po sestavi udeležencev
Civilno pravo izvaja načelo nevmešavanja države v zasebno življenje. Vsaka oseba lahko vstopi v civilna pravna razmerja. Tudi mladoletni otroci lahko sklepajo drobne prodajne pogodbe za blago na drobno.
V civilnopravnih razmerjih država nastopa kot lastnica nepremičnine ali ustanoviteljica, obdarjena z enakimi pravicami in obremenjena z enakimi obveznostmi kot drugi udeleženci.
V upravnih in pravnih odnosih je ena izmed udeležencev vedno država, ki jo zastopajo oblasti na različnih ravneh, ki nadzorujejo izvajanje normativnih aktov s strani državljanov in organizacij.
Izjemen primer norm upravnega prava lahko imenujemo Prometna pravila, ki strogo urejajo pravice in obveznosti vseh udeležencev v prometu, pa tudi diferenciran sistem kazni za kršitve.
Z regulacijsko metodo
Civilno pravo uporablja metodo usklajevanja in dispozitivno metodo urejanja odnosov z javnostmi. Udeleženci v civilnih pravnih razmerjih so pred zakonom enaki, uživajo svobodo ukrepanja in imajo lastninsko neodvisnost, civilnopravne norme jim ponujajo možnosti za zakonito uveljavljanje njihovih pravic.
Upravno pravo uporablja imperativno metodo in način podrejanja: norme upravnega prava predpisujejo določeno vedenje udeležencev v pravnih razmerjih, v primeru kršitve sprejetega reda pa država prek svojih organov kaznuje v obliki globe, omejitve in odvzem pravic in svoboščin. Udeleženci v upravnih in pravnih odnosih so sprva neenaki, omejeni z predpisi, ki jih je treba dosledno upoštevati.
S kaznijo za kršitve
Tudi v civilnem pravu obstajajo omejitve in prepovedi, ki pa so namenjene zaščiti pravic in interesov drugih udeležencev. V primeru kršitve pravic drugih udeležencev je odgovorna oseba, ki je povzročila škodo v mejah povzročene škode in izgubljenega dobička. V pogodbah je mogoče uporabiti globe in kazni kot ukrep za zagotovitev izvršitve pogodbe. Storilci škodo povrnejo prostovoljno ali po odredbi sodišča.
Upravno pravo široko uporablja sistem upravnih kazni, kot so globe, omejitve in odvzem pravic in svoboščin, vse do upravnega pripora. Sodišča in drugi pooblaščeni organi so pristojni za izrekanje kazni.
