Domneva nedolžnosti je eno izmed temeljnih načel kazenskoprocesne zakonodaje katere koli civilizirane države. Hkrati se v pravni teoriji še vedno aktivno razpravlja o pravnih in etičnih vidikih tega načela.
Domneva nedolžnosti je zapisana kot ena temeljnih norm ruskega kazensko-procesnega prava. V njem je razglašeno, da nihče ne more veljati za krivega nobenega kaznivega dejanja, dokler ni dokazana njegova krivda, ugotovljena z veljavno sodno odločbo.
Omeniti je treba, da je takšna norma značilna za kazensko pravo, v katerem je država, ki jo zastopajo njeni predstavniki, dolžna dokazati krivdo osumljenega, obtoženega. V civilnopravnih razmerjih se obdolženec privzeto šteje za krivega do takrat, ko sam ni dejaven pri dokazovanju svoje nedolžnosti, če zakon ne določa drugače.
Pravni vidiki domneve nedolžnosti
Glavni pravni vidik tega načela je omejen na potrebo po zagotavljanju temeljnih pravic osebe, državljana. Storilec kaznivega dejanja je izpostavljen različnim negativnim posledicam, domneva nedolžnosti pa izvzema tiste osebe, katerih vpletenost v nezakonita dejanja ni bila ugotovljena.
Drug pomemben pravni vidik je potreba po dokazovanju krivde in ne neutemeljena izjava preiskovalnih organov, da se pozanima, ali je določena oseba storila kaznivo dejanje. Končno takšna domneva zagotavlja kontradiktornost kazenskega postopka, saj ob vnaprej določeni odločitvi o krivdi obdolženca njegova obramba izgubi vsak pomen.
Etični vidiki domneve nedolžnosti
Etični vidiki domneve nedolžnosti se štejejo za nič manj pomembne. Absolutno prepričanje mnogih udeležencev kazenskega postopka, drugih oseb v krivdo obdolženca se lahko izrazi v žaljivih izjavah, drugih negativnih trenutkih, ki ponižujejo čast in dostojanstvo osebe. Zakon takšnih razmer ne dopušča, če govorimo o domnevni nedolžnosti obdolženca.
Poleg tega je pomemben etični vidik te domneve, da obdolžencu ni treba dokazati svoje nedolžnosti. Če bi bila takšna dolžnost prisotna, bi to izvršilo pomemben moralni pritisk na obdolženca, obtoženca, ki je že brez tega v nezavidljivem položaju. Obtoženi si hkrati pridržuje pravico do predložitve kakršnih koli dokazov; to priložnost lahko izkoristi po lastni presoji.
